27. november 2021
27. november 2021
»Buhteče baročno, sublimno trepetajoče, groteskno baconovsko, ekspresivno de kooningovsko. Tizian in Botticelli, Klimt in Schiele, Auerbach in Appel. Pastozna razbrazdana polja in lazurni lebdeči sfumato. Skozi vse te svetove v svoji skoraj vsakodnevni slikarski praksi že petdeset let potuje slikar Ludvik Pandur v iskanju svojega svetega grala, idealne forme lastnega izraza. Včasih, kot pravi sam, ima občutek, da se ji je že približal.«
Jure Kirbiš je opisal delo Ludvika Pandurja na razstavi.